Pogovor s prof. Dragutinom Križanićem, ravnateljem Glasbene šole Brežice
Posavski obzornik - leto XV, številka 13, četrtek, 23. 6. 2011
Korenine ravnatelja Glasbene šole Brežice prof. Dragutina Križanića segajo v vas Poljanec v občini Ludbreg,ki so, kot pravi, prva vrata hrvaškega Zagorja. V Varaždinu je končal Srednjo glasbeno šolo, ki se lahko pohvali, da je najstarejša glasbena šola na Balkanu in je dala veliko zvenečih glasbenih imen. Kotštipendist RTV Zagreb je študiral kontrabas na Akademiji za glasbo v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1974. V 3. letniku akademije je že občasno igral v simfoničnem orkestru zagrebške radiotelevizije, v 4.letniku pa je bil tam že zaposlen, in sicer do leta 1992. Nato je delal na Glasbeni šoli Krško kot učitelj kitare, potem je sledilo ravnateljevanje na brežiški glasbeni šoli. Ima izjemno karizmo kot človek, glasbenikin kot ravnatelj; ko govori o glasbi, njegove ubesedene misli pojo.
Brežice kot mesto glasbe, muziciranja, mesto petja, skratka, mesto univerzalnega jezika? Brežice so zaklad amaterske kulture. Okoli deset odstotkov občanov, nekaj manj kot 2500, se ukvarja z amatersko kulturo. Seveda svoj prispevek dajo Brežice kot občinski center. Redka so mesta, ki lahko na oder postavijo pevska zbora, kot sta Mešani pevski zbor Viva in Vokalna skupina Solzice Glasbene šole Brežice. Za obema zboroma je že veliko priznanj in potrditev o kvaliteti, tudi na lanskoletni »Naši pesmi« v Mariboru sta bila zbora ocenjena visoko. Na letošnji reviji »Pesem Posavja« je pelo dvaintrideset zborov iz Posavja, od tega je iz brežiške občine pelo devetnajst zborov, kar je podatek, ki je dovolj zgovoren ... V občini imamo pevske zbore, zelo uspešne godbe na pihala, tamburaški orkester, folklorne skupine, tudi Festival Brežice spada v kulturno ponudbo občine Brežice.
Ob tem seveda mimo Glasbene šole Brežice pač ne moreva iti. Kako se je začelo?
Iz pepela komaj minule vojne je, na koreninah neuničljive človekove potrebe po kulturi, vzklila ideja, okrog katere so se zbrali ljudje in 3. oktobra 1946 se je 72 učencev in pet učiteljev novoustanovljene glasbene šole podalo na pot. Pot razumevanja, iskanja, dajanja in sprejemanja, na pot lepote. In prav lepota človeškega duha, močno obdana s plemenito razumljivostjo in prepričljivostjo glasbe, je postala tista gonilna sila, ki je usmerjala vsak korak ljudi na tej poti, se izogibala ali premagovala ovire težavnih povojnih časov ter na ta način kljubovala turobni misli, da je v vihri pravkar minule vojne lepota umrla. Danes naših 350 učencev in 33 zaposlenih še vedno vztraja na tej poti. Postali smo pomemben dejavnik kulturnih dogajanj na področju naše občine, nepogrešljiv del občinske in velikokrat tudi državne kulturne reprezentance. Ponosni smo na svoje poslanstvo in prepričani, da rezultati našega dela predstavljajo pomemben prispevek k lepoti tega sveta.
Danes je šola stara petinšestdeset let in je močno vezana z amatersko kulturo…
Tako je. Glasbena šola Brežice je inštitucija, ki usposablja in daje mlade ljudi, ki se na kvaliteten način ukvarjajo z amatersko kulturo. Poleg tega, seveda, nekako registrira talente na glasbenem področju in jim posveča posebno pozornost, kar pomeni, da se z glasbo ukvarjajo na profesionalen način. Na ta način dobiva šola svoj lastni kader, ki se iz šolanja vrne v svojo matično glasbeno šolo. Tako šolani in usposobljeni kadri pa svoje znanje in nenazadnje kvaliteto prenašajo na amatersko kulturo.
Katero leto se je pisalo, ko ste v upravljanje dobili šolo? Šolo sem sprejel leta 1992, ko je imela 182 učencev. Za primerjavo: oddelek za godala je tedaj imel dva učenca, danes ima oddelek 37 violinistov. Na novo smo odpirali oddelke za klarinet, saksofon, tolkala, violončelo, kontrabas, ustanavljali smo orkestre. Po edinem harmonikarskem orkestru imamo danes godalni, pihalni, simfonični, tamburaški in citrarski orkester, ki je edini šolski citrarski orkester v Sloveniji.
Igranje ali petje oziroma »delo« v skupini ima nasploh poseben pomen. Vedno sem si prizadeval, da imamo na šoli komorne skupine, kar si učenci želijo tudi sami. Otroci se z igranjem v skupini socializirajo, kar pomeni, da se naučijo poslušati drug drugega, se medsebojno prilagajati, naučijo se harmonije odnosov. Naučijo se hkrati harmonije odnosov med inštrumenti in ljudmi, kar nam v vsakdanjem življenju prepogosto primanjkuje. Prepričan sem, da se takšni odnosi, ki med ljudmi nastanejo ob glasbi, z glasbo prenašajo na vsa ostala področja človekove dejavnosti.
Glede na to, da z učenci šole gostujete tudi po krajih izven domovine: kako ocenjujete osnovno glasbeno šolstvo v Sloveniji v primerjavi s šolami v drugih krajih Evrope? Slovensko osnovno glasbeno šolstvo je v primerjavi z velikim delom Evrope izredno dobro organizirano in po svojih dosežkih izredno uspešno, tako da bi se ta Evropa od nas velikokrat lahko naučila velikih stvari. Na tem področju bi morali pozabiti na naše neprestano prilagajanje Evropi. Kajti če želiš nekaj imeti, moraš v to hotenje tudi vlagati. Upam, da bodo tisti, ki bodo o tem odločali tudi v prihodnosti, prepoznali pomen glasbenega šolstva in mu zagotovili podporo, kakršno trenutno uživa tako s strani ministra dr. Igorja Lukšiča kot ministrstva za šolstvo. Kultura je okno v svet in okno iz sveta. Glasba – kultura gradi mostove, mostove med ljudmi, glasba povezuje ljudi. Glasba je ogledalo naše duše.
Mesto z meščani in mestno oblastjo šoli in kadru šole daje in priznava izjemno pomembnost tako v kraju kot v celotni občini.
Občina Brežice ima do glasbenega izobraževanja izredno pozitiven odnos. Ta se ne kaže zgolj na neki deklarativni ravni, temveč tudi v praksi. Ko smo se leta 1999 preselili na sedanjo lokacijo, smo 1. septembra lani dobili nove prostore za šolo, letos spomladi pa smo prekrili streho. Zelo sem hvaležen svetnikom občinskega sveta, dosedanjemu predsedniku sveta glasbene šole Tonetu Zorku, vodji oddelka za družbene dejavnosti na Občini Brežice Anici Hribar, predvsem pa županu Ivanu Molanu, ki so dali največji prispevek k realizaciji tega projekta. Tako ima glasbena šola prvič v svoji zgodovini normalne pogoje za delo. Brez te podpore in brez podpore širšega okolja šola ne bi mogla normalno delovati. Če bo tako ostalo, bom, bomo čisto zadovoljni.
Res pa je tudi, da se vas je ob zbiranju vse gradbene dokumentacije loteval obup, izpeljani koncerti po tem pa so vas po mukotrpnem delu nagradili s ponosom, da ste ravnatelj šole. To je res. Treba se je prepričati, da je to nujno, potrebno in dobrodošlo. Če imaš v nekem trenutku občutek, da si uspel in da bo to jutri, se naslednji dan stvari spet obrnejo na glavo in se te loti občutek, da se to ne bo zgodilo nikoli. Pa se v enem trenutku najde nekaj pravih ljudi in stvar steče. Pri vsem tem, kar delamo na šoli, bo marsikaj zabeleženo. Številke o koncertih, ljudeh, vendar pa tisto, kar je najpomembnejše pri vsem, ne bo nikoli zapisano. To je občutek zadovoljstva, ki ga mi kot izvajalci čutimo in občutek zadovoljstva vseh tistih, ki so na kakršen koli način vezani na naše poslanstvo. Zadovoljstvo je gonilna sila, ki nas vodi po vseh glasbenih poteh. Področje glasbe je področje, ko je za doseganje zadovoljstva ogromno. Mi smo pravzaprav večni iskalci zadovoljstva.
Za mnogimi obojestranskimi zadovoljstvi pa se skriva drugačnost, na katero, vsaj spremljevalci koncertov, ne pomislimo prav pogosto, če sploh …
Mi smo šola, ki spada v osnovno šolstvo, a je naša specifika v tem, da si moramo izboriti svoje mesto v družbi. Z načinom komuniciranja si moramo zagotoviti svojo eksistenco. Ker smo na trgu področja izobraževanja, morajo biti ljudje zadovoljni z rezultati našega dela. Pri našem delu igra prvo violino drugačnost: profesor ima individualni odnos do učenca, ima več možnosti v izobraževalnem in vzgojnem smislu, s tem pa tudi večjo individualno odgovornost.
In je dan brez glasbe zamujen, pust, prazen … Ob koncertih nam zaželite … … naj glasba ostane naša zvesta prijateljica in spremljevalka. Ker samo tako, z glasbo in ob glasbi, s kulturo in ob kulturi, bomo ljudje ostali ljudem ljudje. Naj vas glasba spremlja vsak dan!
