Koncert Godalnega kvarteta Tartini

GODALNI KVARTET TARTINI

• Miran KOLBL, 1. violina
• Romeo DRUCKER, 2. violina
• Aleksandar MILOŠEV,viola
• Miloš MLEJNIK, violoncello

Postojna, torek, 15. marec 2011 ob 18.30
Brežice, ponedeljek, 21. marec 2011 ob 19.30

Hans Rott: Godalni kvartet v c molu Nowak št. 44, Banks št. 50 (1876/77 )
( 1858 – 1884 ) Einleitung/Sehr langsam/Allegro
Adagio
Scherzo
Menuett
Finale/Sehr langsam/Lebhaft
Lucijan Marija Škerjanc: Godalni kvartet št.5 (1945)
( 1900 – 1973 ) Allegro molto vivace
Adagio cantabile
Presto
Adagio/Allegro impetuoso

Dunajski konservatorij je bil v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja stičišče obetavne skladateljske generacije in ne nazadnje tudi spremljevalec trenj med privrženci Brahmsa na eni in Wagnerja na drugi strani. V tem času sta na konservatoriju študirala tudi Gustav Mahler in Hugo Wolf, mladi skladatelji pa so med vsemi študenti kot najbolj nadarjenega posebej cenili Hansa Rotta. Rotta je skozi celo življenje spremljala vrsta nesrečnih okoliščin, ki so na koncu tragično zapečatile njegovo usodo. Pri osemnajstih je izgubil očeta, že prej, ko je bil star dve leti, pa mu je umrla mati. Zato in zaradi posebne nadarjenosti je bil na konservatoriju oproščen šolnine. Rott in Mahler sta študirala kompozicijo pri Franzu Krennu, neprimerno bolj pa sta upoštevala Antona Brucknerja, Rottovega profesorja orgel in skladatelja, ki je mlademu krogu skladateljev pomenil tudi redko in dragoceno vez z delom Richarda Wagnerja.
Rott je med svojimi vrstniki sicer najbolj opozoril nase s Simfonijo v E-duru, med ostalimi skladbami, pa izstopa predvsem Godalni kvartet v c-molu. Kvartet izkazuje nenavadno raznotere vplive. Že uvod z melodičnimi obrisi nad pedalnim tonom močno spominja na začetek Mozartovega »Disonančnega« Godalnega kvarteta (C-dur, K. 465). Motiv iz uvoda je temelj tematike celotnega stavka, kar kaže na Rottovo veliko željo po pozornem tematskem izpeljevanju, kakršnega je denimo še posebej cenil Brahms. V obsežnem Adagiu lahko prepoznamo vpliv Brucknerjevega zvočnega in kontrapunktičnega bogastva ter sorodnost z epskimi dimenzijami Brucknerjevih počasnih stavkov, v Scherzu pa sledi Mendelssohnove glasbe. Finale se začne s fugo (Bruckner je večkrat navdušeno pisal o Rottovemu izvrstnemu igranju Bacha), prav tako kot v prvem stavku, pa tudi tukaj začetna tema prežema cel stavek. Rottov mladostni opus se utemeljuje v najrazličnejših vplivih, pri tem pa postaja jasno, da ob tem, ko ni skrival naklonjenosti do zvočne opojnosti ali poudarjene polifonije Brucknerja in Wagnerja, ni gojil nič manjšega spoštovanja tudi do Brahmsove glasbe in njegovega ideala gostega motivičnega izpeljevanja.

Hans Rott je v Godalnem kvartetu postavil zanesljive skladateljske obrise, ki jih je kmalu zatem še poglabljal v Simfoniji v E-duru. Simfonija je požela občudovanje vrstnikov s konservatorija, vplivne dunajske može pa je zgolj zaradi wagnerjanskih elementov pustila hladne. Celo Brahms v partituri ni hotel ali pač želel prepoznati svojega vpliva na mladega skladatelja, Rott pa je po vrsti zavrnitev pristal v psihiatrični bolnišnici, kjer je leta 1884 umrl za tuberkulozo.
Rottov osebni zaton so vsaj posredno spremljali prvi uspehi študijskega kolega Gustava Mahlerja. Rott se je s prvim stavkom Simfonije prijavil na tekmovanje študentov kompozicije, a se je tam srečal s prvim iz vrste neuspehov, na tekmovanju pa je s svojim Klavirskim kvintetom zmagal prav Mahler. V letih, ko sta Gustav Mahler in Hans Rott v komornih delih preizkušala svoje zgodnje umetniške zamisli, je slovenska glasbena kultura gojila povsem drugačne ideale. Narodno prebujanje v drugi polovici 19. stoletja se je v glasbi kazalo predvsem v posebni skrbi za vokalno glasbo, zlasti za zborovstvo in samospev, postopno pa tudi za izvedbe vokalno-instrumentalne glasbe. Slovensko izobraženstvo je pri odnosu do glasbe vodila zavest, da mora narod afirmirati svojo identiteto predvsem skozi péto besedo, v taki drži, ki je bila v svojemu času seveda smiselna in nujna, pa ni moglo ostati veliko prostora za abstraktne lepote komornega muziciranja. Živahnejše nastajanje domačih komornih skladb je tako prinesel šele prelom v 20. stoletje, zaradi šibke tradicije zvrsti pa sta prva tehtnejša in zaokrožena komorna opusa ustvarila šele Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. Oba sta se temeljito posvetila najžlahtnejši komorni zvrsti, godalnemu kvartetu, a če je Osterc zavestno sledil aktualnim tokovom takratne evropske glasbe, je Škerjanc svojo subjektivistično glasbeno izpoved utemeljil v barvno obogatenemu jeziku glasbene romantike in fin-de-siècla s sebi lastno liriko.
Škerjanc je napisal pet godalnih kvartetov, od katerih prvih dveh ni objavil, ustvarjalni višek v tem žanru pa je dosegel s zadnjim kvartetom. Peti godalni kvartet iz leta 1945 sledi skladateljevi idejni in izrazni zasidranosti v poznem 19. stoletju, torej tudi v estetskem miljeju Mahlerja in Rotta. Prvi stavek ohranja sonatno zasnovo, v kateri prvo temo določa čvrsto variiranje motivov, drugo pa naznanja soigra dveh violin. Izročilo poznega 19. stoletja je najbolje slišno v počasnem drugem stavku, v njegovih značilnih harmonskih potezah (nepredvidljivo navezovanje sozvočij, odlašanje nastopov kadenc, kromatika) in mahlerjanskih »vzdihih«, ta stavek pa je po besedah A. Rijavca značilen primer Škerjančeve zapoznele romantike.
Primož Trdan

Godalni kvartet Tartini je prvi zares reprezentativni tovrstni slovenski ansambel v zadnjih letih delovanja s svojimi koncerti postal ambasador slovenske kulture na domačih in tujih koncertnih odrih.
Godalni kvartet Tartini je začel svojo pot kot Godalni kvartet Slovenske filharmonije leta 1983 . V svojem dosedanjem delovanju, še zlasti v sklopu koncertov iz cikla Večeri komorne glasbe, je uspel oblikovati prepričljiv in svež pristop, ki je novost ne le po izvajalski tehtnosti in dodelanosti programa, temveč tudi v repertoarni odprtosti in smelosti. Pri oblikovanju koncertnih programov se člani kvarteta sicer seveda ne odpovedujejo »klasičnim« delom železnega repertoarja te zvrsti, vendar jih izbirajo previdno in premišljeno, tako da tudi z njihovo pomočjo interpretativno zorijo in se kalijo.
Godalni kvartet Tartini svoj program širi in tehtno dopolnjuje z deli manj znanih skladateljev in opusov, ki jih redkeje slišimo na koncertnih programih. Tako so mnoga nova slovenska dela prvič predstavili javnosti in posneli za arhiv, tako skladbe Uroša Kreka, Janija Goloba, Iva Petrića, Pavla Merkùja ali Petra Kopača.
Posebno veljavo daje programom koncertov Godalnega kvarteta Tartini stalna skrb članov kvarteta, da vabijo medse priznane slovenske in tuje glasbenike ter tako na poseben način izvirno dopolnjujejo svoj program. Obenem to prispeva k stalni rasti kvarteta kot prožnega, prilagodljivega komornega glasbenega izvajalskega korpusa. Z njimi so doslej nastopili že številni odlični glasbeniki, med njimi Irena Grafenauer, Stanko Arnold, Radovan Vlatković, Mate Bekavac, Lovro Pogorelić, Maria Graf, Gary Karr, Franco Gulli, Enrica Cavallo, Bruno Giuranna, Rocco Filippini, Davide Formisano idr….
Kot edini slovenski komorni ansambel je bil Godalni kvartet Tartini več let stalni gost Mozartovih serenad v Salzburgu. Doslej je svojo visoko vrednost potrdil tudi v tako pomembnih glasbenih središčih kot so Barcelona, Benetke, Buenos Aires, Dunaj, Genova, Ženeva, Praga, Pariz, Salzburg, Milano, München, Torino itn…
Snemal je za različne radijske in televizijske hiše doma in po svetu ter posnel vrsto zgoščenk z deli Dvořáka, Ravela, Mozarta, Schuberta, Chaussona.